Reka Sava ter stoletne poti in z njimi povezanimi mostovi čez reko Savo so od nekdaj narekovali ritem življenju na tem področju. To območje Slovenije je bilo vseskozi velikega strateškega pomena, saj so prav tu že davno v preteklosti nastajali različni prehodi in mostovi preko Save, ki so stoletja služili kot osrednja vojaška ali trgovska pot, ki je vodila na vzhod Evrope. Tako so na današnjem območju Ljubljane resorta našli kamnite nosilce rimskega mostu čez reko Savo, ki ga je podpiralo 27 kamnitih podpornikov in je bil 300m dolg in 8m širok. Ostanki so shranjeni v Ljubljanskem narodnem muzeju in Praškem tehničnem muzeju. Ob mostu je stala Rimska poštna postaja Savus Fluvius. Na tem področju je bil najden tudi rimski grob izpred 2000 let pred našim štetjem. S propadom rimskega cesarstva je trgovina zamrla, kakor tudi vojaški pomen mostu. Most pa je počasi odnesel čas. Odtlej so morali popotniki in trgovci reko prebroditi peš ali prepluti. V času fevdalizma se je prav na področju avtokampa Ježica aprila leta 1515 zgodilo zborovanje z okoli 6000 kmeti, ki so zahtevali staro pravdo, kot nezadovoljstvo s povečanimi bremeni. Kmečki upor se je končal krvavo, saj ga je brutalno končala najemniška vojska. O dogodku priča tabla, ki se še danes nahaja na enem od objektov avtokampa Ježica. 15. stoletje je bilo v znamenju turških vpadov, ki so med pustošenjem po Sloveniji med drugim zavzeli tudi oba bregova Save in pri svojem roparskem pohodu proti Mengšu leta 1528 prav tu prebrodili reko. V 16. stoletju se je tu nahajalo pomembno furmansko nahajališče s številnimi gostilnami, kjer so furmani čakali na prevoz preko reke Save. Pomemben del zgodovine tega območja predstavlja tudi Francoska navzočnost v času Ilirskih provinc (1809-1813). Ko so Francozi prodirali proti Dunaju, so želeli prečkati Ježiški most. Avstrijska vojska ga je (most je bil lesen) preprosto odkrila, tako da so ostali le stebri. Ob zasedbi je takrat v našo deželo Kranjsko in pred Ježiški most prišel Napoleon Bonaparte. V bojih je padla množica francoskih vojakov in ostala za vedno pokopana v grobovih v okolici. Francosko obdobje je bilo končano, nanj pa še vedno spominjajo imena hribov na črnuški strani reke (Tabor, Stražni hrib itd..). Posmrtne ostanke enega od tukaj padlih francoskih vojakov so vzidali v spomenik, ki se danes nahaja na Trgu francoske revolucije v Ljubljani. Dne 7.1.1821 je tu čez ježiški most prišel sam ruski car Aleksander, ki je obiskal kongres svete alianse v Ljubljani in na katerega še danes spominja ježiška gostilna Pri Ruskem Carju. V tem območju se je velikokrat zadrževal največji slovenski pesnik France Prešern, ki je prihajal na obisk k svojemu stricu Jožefu Prešernu, ki je bil celo desetletje župnik v ježiški fari. V tistih časih je tukaj že bilo znano in priljubljeno kopališče in naš največji pesnik se je kdaj pa kdaj prišel kopat prav v naše kopališče. Leta 1846 so zgradili nov most čez Savo in z odprtjem železnice med Kamnikom in Ljubljano leta 1891 je območje izgubilo svoj nekdanji tranzitni značaj, ki ga je zaznamovalo furmanstvo in številne obcestne gostilne. V obdobju 2. svetovne vojne je prav ta del Save ločeval ozemlje, ki je s strani Ježice pripadalo Mussolinijevi Italiji, in Črnuški del, ki je na drugem delu Save pripadal Hitlerjevi Nemčiji. Ježiški most je tedaj predstavljal mejno kontrolno točko med Italijo in Nemčijo, na kar še danes spominjata nemški in italijanski bunker na bregovih reke Save. Zanimivo je, da je državna meja potekala prav čez območje avtokampa Ježica. Kopališče je bilo na italijanski strani, avtokamp pa na nemški strani meje. Nemci so tod v kratkem času zgradili železnico in današnjo Nemško cesto, ki danes povezuje avtokamp z avtocesto in letališčem Jožeta Pučnika. Ob koncu 30-ih let 20. stoletja je znani trgovec z vinom (od tod še danes pri Šternu) tu postavil zidano stavbo, ki stoji še danes ter v kateri je obratovala gostilna. Kmalu za tem je Štern levo in desno od osrednje zgradbe postavil lesene kabine za garderobo in prhe. Manjkala pa ni niti konjušnica, v kateri so se odpočili tudi konji, shramba za kolesa ter čolnarna. Še danes napredne zamisli občudujemo na načrtih iz leta 1929 in 1931, na podlagi katerih so zrasle tedanje Šternove »Beneške Toplice«. In da naziv toplic ne bi bil kar tako, je Štern postavi kakih ducat bazenčkov z mivko, v katerih so se kopalci zakopavali, segreli kosti ter tako lajšali revmatične težave.